Prava sivka spada v družino usnatice (Lamiaceae). Zraste do pol metra visoko in je polgrm z ozkimi, nasprotno nameščenimi in srebrno sivimi dlakavimi listi. Na poganjkih, ki poženejo spomladi, so listi večji in manj dlakavi. Vijoličasto modri cvetovi izgledajo kot redko klasje. Prašniki so štirje, dva daljša in dva krajša. Cveti od junija pa do septembra. Prava sivka raste na suhih in skalnatih območjih. V Sloveniji ne raste divje, pač pa jo gojimo. Izvira iz Sredozemlja, gojijo jo pa tudi na Nizozemskem, v Veliki Britaniji, Združenih državah Amerike (predvsem Kalifornija) in v Avstraliji (predvsem Tasmanija).

Sestavine in učinkovine:

Sivka vsebuje od 0,5-1,5 % eteričnega olja, ki je sestavljeno iz več kot 100 različnih komponent. Ena izmed glavnih komponent je linalol, ki je po strukturi monoterpenski alkohol. Poleg linalola je pomembna komponenta tudi linalil acetat ter majhne količine borneola, izoborneola, cineola, kumarina in kafre. Sivka vsebuje tudi čreslovine lamiacejskega tipa (12 %) ter saponine, smolo in grenčine.

​

Sivka izvira iz arabskih dežel in je stara vsaj 2500 let. Leta 600 pr.n.št. so jo prinesli z grškega otoka Hyeres in jo razširili po vsej Evropi. Zaradi svežega vonja so jo stari Grki in Rimljani uporabljali za odišavljanje kopeli in prostorov. Angleška kraljica Elizabeta I pa jo je uporabljala kot toaletno vodo. V srednjem veku so sivko uporabljali za preganjanje uši, od 15. stoletja naprej pa so izdelovali tudi parfum sivke. V srednjem veku so tudi domnevali, da sivka odvrne kugo. Po pripovedkah naj bi kuga prezrla srednjeveške izdelovalce rokavic, ljudje pa so to povezovali s sivko. Od takrat je veliko ljudi na kužnih območjih nosilo snop posušene sivke med oblačili.

V Ameriko so jo pripeljali prvi priseljenci na začetku 17. stoletja. Mnogo kasneje, med prvo svetovno vojno, pa so hidrolat ali rožno vodo sivke uporabljale medicinske sestre, saj deluje antibakterijsko.

Vpliv eteričnih olj na fizično in psihično počutje ljudi je obširno raziskoval francoski kemik Rene-Maurice Gateffosse, ki je tudi prvi vpeljal pojem aromaterapija. Zdravilno moč eteričnih olj je odkril po naključju. Namreč, med delom v laboratoriju mu je zagorel del roke, ki jo je pogasil kar s hidrolatom ali rožno vodo sivke, saj je bila tisti moment edina tekočina v bližini. Opazil je, da so se opekline izredno hitro pozdravile brez kakršnihkoli hujših posledic.